DIAGNOZA POTI

“Če želiš živeti, se moraš prepustiti.To pomeni, da boš trpela, a tvoja koža bo polna spominov in tvoja duša polna ljubezni.”

 

Tvoje besede so zvenele kot poslovilo. Bile so tiste, ki me bodo vodile po tvojih stopinjah, tudi ko te ne bo več ob meni. Večkrat mi govoriš o svojih bolečinah in bolečino s tem prenašaš name. Tvoje telo je staro. Z roko se nasloniš name in narediš dva koraka. Začutim, da sem ti v oporo v vseh pomenih besede.

 

Nato stojim sama s sabo. Zavem se naravnega toka dogajanja, ko se znajdeš v svetu kot drobno in nepoškodovano bitje. Z zavedanjem samega sebe, borbo za obstoj začne še tvoja duševnost. Podzavest se polni z vsakim korakom, ki ga narediš in tvoje telo se počasi deformira. Si na začetku, ponovno te tvoje težke noge ne ubogajo več.

 

Večkrat ponovim vprašanje, da me slišiš. Sledi globok kašelj in kratek odgovor. Zdi se mi, da nisi razumel mojega vprašanja, zato pogovor zapeljem v drugo smer. Oba veva, da nimaš več veliko pred sabo, a o tem molčiva. Izogibava se dejstvu, to naju ohranja.

 

Spet sem sama s svojimi mislimi. Tako zelo sama, kakor da vaju ni več tu. Tok narave je ustvarjen po zaporedju.

Najprej stari starši, nato starši in kmalu si na vrsti ti. Ne vem kaj je huje, izgubiti ali biti izgubljen.

 

Iščem se in čutim, kako zelo mislita name, ko jaz hitim po mestu. Počutim se krivo, ker vaju zapostavljam in pozabljam na obiske. Tega se zavem takoj, ko stopim v kuhinjo in točno vesta, koliko dni me ni bilo pri vama. Razmišljam o čem bi premišljevala jaz, če bi imela toliko časa in miru kot vidva.

 

Z mislimi se oddaljujem v svet sanj. Zaspim. Mir, ki sem ga iskala me zaobjame. Ti le ležiš in čakaš. Čakaš, da veke popustijo. Moja podzavest se ne zaveda, da se tvoje veke lahko vdajo. Čakaš, moj največji strah. Takrat, sva tako zelo oddaljena drug od drugega. Vezi med nama so popustile.

 

Hrapave in stare roke me pobožajo. Nobene roke za moj obraz niso bile mehkejše in nežnejše. Niti veter se ne more primerjati z njimi. Žal so bile večkrat polne nepomembnih reči, kakor pa pristnega človeškega stika. Saj veš, z roko v roki.

 

Pred seboj imaš morda le še izgubo vida ali srčni infarkt. Spomiš se bolečin iz mladosti in zdaj veš iz kje so izhajale. Bolečine so se izklesale vate in resnično si lep. Lepota, ki jo premoreš te predstavlja svetu, predstavlja te meni. Hvala ti.